Alamut

Roman Alamut, osrednje delo Vladimirja Bartola (1903-1967), je literarna umetnina, atipična za slovensko kulturno ozračje v času, ko je izšla (1938). Snovno se Alamut opira na zgodovinska dejstva, ki so bila med nastajanjem dela (1927-38) natanko preučena in izčiščena ob številnih filozofskih in literarnih izvorih (grška filozofija, empirizem, racionalizem, Nietzsche, orientalske književnosti). Direktni literarni vzorci (potopis Marka Pola, Hagarddova Roža sveta) so za globinsko razlago romana nebistveni. Temelja misel Alamuta sloni na modificirani platonovski zasnovi Erosa in Demona iz Gostije: Eros je ljubezen do spoznanja, demon posrednik med človekom in bogom (usodo). Misel je obogatena z vzhodnjaškimi filozofskimi nauki, tako da je roman "most med Vzhodom in Zahodom"; obenem je "prispodoba", delo s simbolnimi in metaforičnimi intencijami, saj na konkretnem primeru iz 11. Stoletja posplošuje odnos posameznik - množica, tiran - ljudstvo, usoda - bog - človek. Drago Bajt v spremni besedi k izdaji leta 1984